dnevnik s svetovnega pokala
Velikani V Adelbodnu
piše: vito amendolara - fotografije: pentaphoto
NOGE V MAVCU NISO NAJBOLJ PRIJETEN OBČUTEK NA SVETU. ŠE POSEBEJ PO TEM, KO SI SNAMEŠ SMUČARSKE ČEVLJE, NAMENJENE TRDNEMU OPRIJEMU NOG IN ISKANJU NATANČNE LINIJE MED RDEČIMI IN MODRIMI VRATI.
A v parterju Chuenisbärgli je to največje veselje, ne le metaforično, temveč tudi v prenesenem pomenu - dokaz, da ste pustili pečat v smučarski zgodovini.
V Adelbodnu, nekaj kilometrov od Berna, je najbolj priljubljen zimski šport pomemben del povezanosti družbe. Prav tu je sir Henry Lunn leta 1903 organiziral prve smučarske počitnice v zgodovini - nekakšen "beli teden" - in usklajeval dejavnosti angleškega višjega družbenega razreda, ki je že od leta 1864 obiskoval Švico in tu želel preživeti prijetno zimsko sezono. Smučarska tekmovanja so tu organizirali od leta 1904, kar je precej daljni čas, čeprav ni niti približno tako daleč kot prvenstvo Tromsøja, ki mu pripisujemo prvo tekmovanje v zgodovini (leto 1843). Vendar za razliko od norveškega mesta, ki je danes znano predvsem kot turistična destinacija z zgodovinsko-umetniškim kalupom - do te mere, da si je prislužilo vzdevek "Pariz severa" -, je Adelboden utrdil večstoletno tradicijo tekmovanj, zaradi katere spada med velike klasike svetovnega pokala v alpskem smučanju. Januarja, ko se beli cirkus ustavi na Rdečem križu, se na Chuenisbärgliju odvije izjemna predstava tehničnih disciplin.
DORFSTRASSE, GLAVNA ULICA ALPSKEGA MESTA, JE POLNA ZANOSA. NEPREKINJENI TOK ŽIVLJENJA, KI SE GIBLJE OD HOTELOV S POGLEDOM NA ULICO, SE USTAVLJA V SPECIALIZIRANIH ŠPORTNIH TRGOVINAH IN NAZADNJE ZAVIJE NA PARTER, DA BI OBČUDOVAL DIH JEMAJOČ RAZGLED NA POBOČJE CHUENISBÄRGLI.
Kritiki Michelinovega vodnika, ki so se ustavili na hišni številki 9, so upravičeno nagradili kuhinjo restavracije Alpenblick in na prsi družine Gastgeber pripeli zasluženo zvezdico. Tako lahko le nekaj korakov od stojnic tudi najzahtevnejše brbončice najdejo primerno pogostitev.
KONEC TEDNA, KI GOSTI VELESLALOM IN SLALOM, JE V ADELBODNU V SREDIŠČU POZORNOSTI SOBOTA, DAN DIRKE MED ŠIROKIMI VRATI. VELESLALOM ZA SVETOVNI POKAL POTEKA NA LEGENDARNI ŠVICARSKI PROGI ŽE OD LETA 1967 IN JE POSTAL NAJBOLJ PRIČAKOVAN DOGODEK V TEJ DISCIPLINI.
Proga je edinstvena: valovita proga, ki spremlja prvo tretjino dirke, zahteva nežne in odzivne noge. Da tekmovalci ohranijo stik s snegom in izrišejo najboljše linije, morajo upoštevati razgibanost terena. V letih, ko je na območju Bernske regije malo padavin, so grbine še izrazitejše, in povzročijo rodeo tresljajev, ki ga lahko ustrezno obvladujejo le najboljši tekmovalci na svetu.
GRAPA, KI ZAZNAMUJE SREDINO PROGE, JE ZGOLJ DOLGOTRAJNO ČAKANJE. ČAKANJE, KI VODI DO ENEGA NAJBOLJ IKONIČNIH UTRINKOV TEGA ŠPORTA.
To je grbina, ki vodi do previsne stene. Slepi prehod, navpični padec proti zadnjim, najtežjim, desetim sekundam tekme. Je skok v občinstvo: športniki se pojavijo iz kompaktnega belega ozadja, zaradi česar robniki v njihovem zadnjem naporu zaškripljejo na ledu, spremlja pa jih vrtiljak kravjih zvoncev, neizogibna zvočna kulisa švicarskih tekmovanj. Hrumenje množice vseeno ne sme biti moteče, vhod v strmino je skok v prazno. Postavljalci proge na tej točki radi skrivajo zadnjo past proge. Slepa diagonala, ki jo je mogoče uspešno premagati le s skrbnim preučevanjem pred tekmo.
ZADNJA STRMINA CHUENISBÄRGLI JE ZMAGOSLAVJE UTRUJENOSTI, MLEČNA KISLINA, KI SE JE NABRALA MED TEKMO, SE PRETAKA V NOGE: BOJEVANJE ZA OPRIJEM NA SNEGU JE EDINI NAČIN, DA TEKMOVALCI NEPOŠKODOVANI PREČKAJO RDEČI OBOK IN DVIGNEJO GLAVO, Z UPANJEM DA UZREJO ZELEN LUČ.
Tu so slavili le največji, to je lovorika s podeželskim, resničnim, čistim pridihom, v najbolj brezhibni različici tega športa. Kravji zvonec, ki ga prejme zmagovalec, je pristen simbol, ki se ne blešči toliko kot kristalni pokali ali dragocene kovine, ki se običajno podeljujejo stopničkam. Vendar ta zvonec vsebuje in povzema bistvo smučanja, ki ga kuje in hrani energija prebivalcev planin. Po obveznih fotografijah je čas, da se usedete na kocko, se znebite nogavic in občutite hlad snovi, ki ovija vaša stopala. Mavčni odlitek, ki bo končal na mestni steli, poleg stopal vseh tistih šampionov, ki so pustili sled na snežiščih pobočjih Chuenis, kot jim pravijo v teh krajih. Skratka, odtis, ne v kamnu, niti ne v snegu, ampak v smučarski zgodovini. Odtis prefinjenih nog, edinih, ki lahko zmagajo na tem znamenitem pobočju.